Izjave Jožeta Dežmana je težko jemati resno, prav tako ga je
težko obronavati za kredibilnega zgodovinarja, saj v svojih izjavah napihuje
številke in potvarja polpreteklo zgodovino. Po želji, da bi njegove izjave
zvenele čim bolj šokantne in pretresljive, se velikokrat poslužuje laži in lažnih
primerjav. Tudi dejstvo, da je sedaj popolnoma podrejen RKC – predvsem pri
rehabilitiranju domobrancev in upravičevanje njihovih zločinov, v prejšnjem
sistemu pa je bil zagrizen član Zveze komunistov Slovenije. Podoben kaliber kot
Ivan Janša torej.
Ena izmed lažnih
primerjav in nelogičnih izjav je, da so po njegovi oceni izkušnje iz Hude jame
povsem primerljive z koncentracijskimi taborišči Dachau in Auschwitzom.
Ob enem pa si prizadeva, da bi Barbara rov preuredili v spominski muzej. Ta
izjava je podobna tisti iz dokumentarca o podzemnem kompleksu (zaklonišču) v
Gotenici, ki so ga pod vodstvom Mačka-Matije v strogi tajnosti začeli delati po
letu 1948. Dejal je, da je objekt v Gotenici neposredno povezan s povojnimi
poboji, čeprav že zdrava pamet govori, da je bil zakloniščni kompleks posledica
spora Tita s Stalinom, in so se slovenski in jugoslovanski komunisti bali
morebitne invazije Stalina na Jugoslavijo. Zato so tudi naredili zaklonišče oz. podzemni kompleks. Takšne ali drugačne popolnoma
napačne izjave so pri njemu stalnica.
Dobro vemo, da si zagovorniki medvojnega sodelovanja RKC s
fašisti in nacisti, domobrancev in njihovih zločinov (med njimi spada tudi
kolaboracija z okupatorjem), prizadevajo, da bi NOB čim bolj izenačili z
zločini nacistov in Hitlerja. S tem bi seveda upravičili kolaboracijo in svoje
zločine, ki so bili baje potrebni v borbi proti brezbožnemu komunizmu. Več o tem
si lahko preberete v seriji člankov – Operacija: Rehabilitacija domobrancev. Saj
so komunisti tudi delali zločine, tako kot Hitler, ergo: ni važni na
kateri strani so bili! Kar pa seveda ni res; važno je bilo, na kateri strani si
bil! Ali si bil na strani zmagovitih zaveznikov ali pa na strani sil Osi. Tega
pač ni mogoče izenačiti. Ni mogoče enačiti bolj domobrancev za Tretji rajh in
Hitlerja, z bojem NOB na strani ZDA, VB in SZ, četudi so komunisti hkrati
izvedli tudi revolucijo. A revolucije ne bi bilo, če bi zmagal Hitler, prav
tako ne bi bilo povojnih pobojev, če ne bi RKC svojega zaveznika v bori za ohranitev oblasti in bogastva (takšno kot so imeli pred vojno v času Kraljevine
Jugoslavije) prepoznala v fašizmu in nato še v nacizmu.
Da se vrnem k Dežmanovi izjavi. Taboriščniki v nemških in
italijanskih taboriščih so trpeli več let, bili so mučeni, na njih so izvajali
številne eksperimente, stradali itd. Enkrat sem poslušal izjave enega izmed
slovenskih taboriščnikov v Dachauu, ki je dejal, da so nekaterim dali po malem
piti slano vodo, da bi lahko videli, koliko časa bi lahko nemški vojaki zdržali
na morju, če bi primorali piti slano vodo. Nekatere so vrgli v ledeno mrzlo
vodo in čakali koliko časa potrebujejo, da umrejo. Nekje sem to že zapisal,
nekaj stvari sem že pozabil, a dobro se spomnim, da je možakar jokal ob
pripovedovanju. V teh nacističnih taboriščih so bili zaprti civilisti,
popolnoma nedolžni ljudje. »Hitler je dal pobiti milijone nedolžnih ljudi, in
sicer ne za vojaške ali politične namene, ampak v svoje osebno zadovoljstvo«,
je zapisal nemški zgodovinar Sebastian Haffner v svoji študiji o Hitlerju. In tukaj je
ena glavnih razlik med zločini Hitlerja in zločini Tita. Potrebno je poudariti,
da so prav člani vaških straž, nato MVAC in zatem slovenskega domobranstva ovajali
svoje rojake Gestapu, bodisi zato, ker so bili partizani, aktivisti OF, podporniki, simpatizerji, ali pe le
v sorodu s partizanom, nakar so jih poslali v taborišče, kjer je umrlo okoli 12
000 Slovenk in Slovencev. Večina je bilo civilistov, zajeti partizani so bili
običajno že sproti likvidirani.
V Sloveniji je bilo povojno usmrčenih 14 000 domobrancev in
okoli 1000 civilistov. Domobranci niso bile popolnoma nedolžne žrtve, bili so
plačanci Hitlerja, borili so se zanj in za Tretji rajh. Večina je imela krvave
roke. Vedno ko to napišem, mi očitajo, da to nima nobene veze in da samo
upravičujem povojne poboje. Ne! Povojni poboji so bili izvensodni, zločinski,
obžalovanja vredna tragedija, ki jo je potrebno obsoditi. Hočem samo povedati,
da komunisti povojni niso pobijali kar vse povprek, predvsem imam v mislih
nedolžnih civilistov. Izvensodno so usmrtili aktivne vojaške sodelavce in
plačance Hitlerja. Hitler pa je v svojih taboriščih pobijal predvsem nedolžne
civiliste. To je eden izmed razlogov, zaradi katerih ne moremo enačiti zločine
komunistov in nacistov. In prav zaradi tega ne moremo primerjati izkušnje ali celo
izenačiti povojne poboje z grozotami nacističnih taborišč.
Kot sem dejal, v nacističnih taboriščih si ljudje trpeli več
let, v Hudi jami pa ljudje niso niti približno tako trpeli. Vem, nekateri boste
tole mojo izjavo popolnoma narobe vzeli. Da vam razložim, če ne boste prej že
nehali brati in začeli pisati komentar, kako sem zaslepljen itd. Poglejte,
domobranci in ustaši v Hudi jami niso bili zaprti štiri leta, v nobenem pogledu
niso doživljali enake ali podobne izkušnje kot taboriščniki. Izdajalci povojni so
sicer bili nekaj časa zaprti v začasnih taboriščih, ne pa v Hudi jami. Niso trpeli v Hudi
jami, tam so le pustili njihova trupla. Ko so jih nesli v Barbara rov so bili
že mrtvi, torej živi ljudje sploh niso dočakali Barbara rov – sploh niso imeli
nobenih izkušenj z Hudo jamo, kaj šele, da bi bile (neobstoječe) izkušnje
kakorkoli podobne ali primerljive z izkušnjami in grozotami v nemških nacističnih
taboriščih. V nobenem primeru ali pogledu. Takšne primerjave me zelo motijo in
so, kot sem že dejal, lastnost Dežmana in ostalih njemu podobnih
cerkveno-desničarskih zgodovinarjev!
Vem, nekdo tega kar sem napisal niti ne bo hotel razumeti.
Marsikdo mi bo marsikaj očital, ampak jaz lahko enako odgovorim tistemu, ki mi
bo kaj očital. Če mi bo kdo rekel, da zagovarjal povojne poboje in da ne
priznavam komunističnih žrtev (ps. žrtve in zločine priznavam, ne priznavam pa
da so bile vse žrtve nedolžne), mu bom jaz odgovoril, da on ne priznava
zločinov domobrancev in nacistov, ter da ne priznava žrtev nacističnih
taborišč. Kaj pa je drugega kot enačenje povojnih pobojev z grozotami nacističnih
taborišč? To je neprimerljivo! Kako lahko primerjaš štiriletno trpljenje in
stradanje v taboriščih s povojnimi poboji vojakov, ki so trajali nekaj mesecev?
Še posebej ne, če Hudo jamo, ki je služila samo kot množični grob (in ne kot
zapor, in ne kot taborišče), primerjaš s taborišči. Takšne primerjave ne dovolim
in lahko govorimo o drugo-razrednosti nacističnih žrtev!
Ne moti me, da bi Huda jama postal spominski muzej, motijo
pa me takšne nepremišljene in žaljive izjave o ljudeh, ki so preživljali
grozote nacističnih taborišč. Kakšne grozote pa so zajeti oz. vrjeni domobranci doživljali?
Nekaj mesecev so bili zaprti, nato jih je posebna komisija razvrstila v tri
skupine (A, B in C), nekateri so bili zato izpuščeni, drugi pa so bili usmrčeni
s streli v glavo – nikjer ni bilo štiriletnega mučenja, stradanja ali eksperimentiranja
na ljudeh! Kdor bo hotel bo razumel, kaj sem hotel povedati.
