Arhiv SDV za boj proti političnim nasprotnikom

Skoraj že vsem je jasno, da SDS in njihovi ljubiteljski zgodovinarji arhive SDV oz. UDBE izkoriščajo za napad na svoje politične nasprotnike (levica) in jih s konstantnimi izmišljenimi povezavami in teorije zarot poizkušajo demonizirati s tragičnimi dogodki polpretekle zgodovine. To lahko tudi izberemo iz izjave nekdanjega komandirja ljudske postaje Milice Celje ter nekdanjega člana ZKS Vinka Gorenaka, ki je dejal: »Levica je v smrtnem strahu«. Jasno je, da je prva tarča raziskovanja likvidacij ustaških teroristov, ki so v več desetletjih povzročili precej civilnih žrtev, namenjeno predvsem napadu na levico, ne toliko za dejansko raziskovanje zločinov Službe državne varnosti (SDV). Ker, če bi prvotni namen dejansko raziskovanje, bi morali preiskovalci raziskati tudi zaradi česa so bili likvidirani Crnogorac in ostali, seveda, bi potem morali tudi razkriti njihovo ustaško teroristično-diverzantsko preteklost, kar pa desnici seveda ni po godu in se temu odločno upirajo. Že če omeniš, da so bili ti skrajneži dejansko pripadniki teroristične organizacije Feniks ali kakšne druge, te takoj označijo, da zagovarjaš zločine SDV. Kar je trapasto. Nekateri se le izdajajo, da jim je v prvem planu raziskovanje celotne zgodbe in predvsem človekove pravice, seveda brez tega, da bi tudi omenjali ali raziskovali zločinsko preteklost ustaše teroristične organizacije. Težko je biti moralen in pravičen, če hkrati raziskuješ zločine SDV, medtem pa umorjene ljudi, ki so bili odgovorni za več civilnih žrtev, razglašaš za nedolžne in da so jim bile kratene človekove pravice, saj so jih usmrtili brez sojenja.

Nekdanji pripadnik vojaške obveščevalne službe JLA, Roman Leljak, ki je tudi razkril te dokumente, namreč pravi, da je potrebno raziskati zločine SDV oz. UDBE, ter s tem žrtvam in njihovim svojcem dati možnost, da se soočijo z morilci in izvejo celotno resnico, kaj se je zgodilo z njihovimi svojci, ki so kar na enkrat izginil z obličja sveta ter jim s tem dajo zaključek določenega poglavja. S tem ni nič narobe in bi se s tem strinjal, a le pod pogojem, da bi bile žrtve SDV dejansko nedolžne in nič krive. Ker pa tukaj vemo, da so bili umorjeni člani teroristične organizacije odgovorna za več deset smrtnih žrtev, pa tukaj nastane dilema. Namreč, če te ustaše označimo za nedolžne in žrtve, potem v nič dajemo žrtve, ki so izgubile življenje zaradi teh domnevno nedolžnih ljudi!? Dobesedno se norčujemo z žrtvami in njihovimi svojci, češ da niso pomembni, ampak edino kar šteje, da njihove rablje označimo za nedolžne žrtve komunističnega režima in jih izkoristimo za napadanje na politične nasprotnike, ki niso imeli nobene veze s tem.

1972: Atentat na letalo JAT DC-9, 27 mrtvih.

Znano je, da so bili arhivi SDV oz. UBE v letih 1990-92 nenadzorovani  oz. niso bil zavedeni, takrat se je določena oseba, nekdanji vidni član SDS, skoraj dve leti s kovčkom v roki sprehajal med dosjeji SDV oz. UDBE in seveda ob vsakem obisku v kovček spravljal določene dosjeje, ki so bili seveda v večini primerov povezana z njegovimi strankarskimi kolegi, ter jih odnesel iz arhiva v uničenje. Predvsem se je nanašalo na njihova sodelovanja z UDBO oz. SDV (pa ne samo poročanja tipa Meršolj, temveč dejanskim sodelovanjem, kot agenti na terenu) in bi te dosjeji zelo škodovali ljudem, ki so še vedno na vrhu politike in ki imajo toliko povedati in moralizirati glede UDBE, SDV in komunizma nasploh. Javno znano je, kdo je ta oseba, vendar jaz je tukaj ne bom omenjal, ker bi s tem lahko v skrajni sili »fasal« tudi tožbo. Ta oseba je dosjeje odnašala iz arhiva ter jih izročila tem ljudem. V tistem času, torej okoli časa osamosvojitve, so po Sloveniji zagoreli kresi: dokumenti so goreli, vsa črna oz. redeča preteklost današnjih vidnih desničarjev - takrat komunistov in agentov SDV - je izpuhtela. V samostojni Sloveniji so lahko tako postali praktično neobremenjeni desničarji, brezmadežni, tudi članstvo v ZKS jim ne škodi, saj so preprosto lahko rekli, da so bili člani, ker so hoteli rušiti režim od znotraj itd. Iz prve roke imam pričevanja, da je en nekdanji minister iz kvote SDS sežigal svoje dosjeje, seveda imena spet ne bom povedal.

Šele leta 1992, ko je dosjejev SDV in UDBE prevzel Arhiv RS se je plenjenje in uničevanje obremenilnih dosjejev končala, saj so bili vsi dosjeji zavedeni in bi se takoj ugotovilo, če bi kaj zmanjkalo. Prav zaradi tega, so desničarji, predvsem člani SDS, tako proti temu novem sprejetem zakonu o varstvu dokumentiranega in arhivskega gradiva, ki bi onemogočal, da bi iz teh gradiv javno predstavili osebne podatke.  Oni namreč vedo, da njihovih imen notri ne bo, no ja, vsaj tistih najpomembnejših desničarjev. S sprejetjem tega zakona, bi jim bila onemogočena njihova misija, napadanje na levico in preživele, domnevno pripadnike SDV oz. šefov, ki naj bi ukazali določene likvidacije itd. Praktično smo edina država na svetu, ki omogoča neovirano brskanje po arhivih. Običajno je, da se takšni arhivi zapečatijo za 40 ali 50 let, pa tudi po tem času so določene pikantnosti počrnjene. Jasno je, da SDS te arhive potrebuje sedaj, dokler so akterji še živi, čez 20 ali 30 let jim ne bo »nucalo« kaj dosti. Zato so že napovedali referendum.

Recimo, poglejmo kako z dokumenti tajnih služb delajo v demokratičnih ZDA. CIA in FBI-a so v času Hooverja in Nixona imele veliko paranojo glede komunistov v ZDA. Nadzorovali so vse potencialne simpatizerje komunistične ideologije. Še več, ti dve agenciji sta nadzorovalo tudi glasbeni legendi Jima Morrisona  ter Jimmya Hendrixa, saj sta bila oba proti vietnamski vojni in sta ji javno nasprotovala. Kot vidimo, tudi demokratična ZDA, kjer načeloma spoštujejo človekove pravice in svobodo govora, so nadzorovali ljudi zaradi drugačnih prepričanj, tako kot so to počeli v SFRJ in drugje po svetu. Pa mislite, da ti dve ameriški agenciji nista nikoli izvedli izvensodne likvidacije? So. Pa se kdo kaj pretirano sekira? Ne. Ker ZDA je večinoma likvidirala tenoriste, ki so ogrožale nedolžno in civilno prebivalstvo. Čisto enako, pa je to storila UDBA oz. SDV. Aja, kako pa vem, da je FBI nadzorovala oba glasbenika? Ja po določenih letih dosjeji oz. arhivi postanejo javni, a glej ga zlomka: cel dokument pač ni na voljo, saj je skoraj polovica stvari počrnjenih – osebni podatki in tiste najbolj pikantne podrobnosti, ki bi izdale kakršne koli kršenja ustave ali človekovih pravic. ZDA niso neumne, ne bodo pljuvale v lastno skledo. Pri nas je seveda drugače, govorimo o drugem sistemu, ki ga ni več, a ljudje iz tistega sistema še obstajajo in imajo tudi še velik vpliv – tako na levi, kot na desni (na desni so večinoma tisti nekdanji zagrizeni komunisti – recimo Janša ali zgodovinar Dežman), in tukaj nastane problem.

1968: Ekspl. bombe v beograjskem kinu. 1 mrtev, 85 ranjenih

Mi bi jim recimo krivdo naprtili kar preko medijev ali raznih političnih komisij, ne pa preko tožilstva in sodstva, v bistvu ni toliko važno dejansko raziskovanje zgodovine v tistem časovnem kontekstu, kot pa dobiti gradivo za napadanje na sedanje politične in ideološke nasprotnike. Imena bi lahko postala javna šele po tem, ki bi bili ti ljudje obsojeni, ker sicer, ali še lahko trdimo, da smo demokratična družba? Da obtožimo ljudi zločinov brez dokazov ali sojenja? Ali nismo potem isti, kot tisti, ki so ubijali ljudi brez sojenja in predstavitev dokazov? Tako močno se poizkušamo distancirati od tistega časa in tistih metod, da prav tisti, ki so najbolj glasni kritiki prejšnjega režima (čeprav so v večini primerov prav sami bili člani partije) uporabljajo in se poslužujejo istih metod.

Še nekaj, Slovenija se še vedno utaplja v brezposelnosti in ostalih problemov (naravne nesreče itd.), naša opozicija, ki si svojo stranko SDS gradi na podlagi polpretekle zgodovine, ne pa sedanjosti ali prihodnosti, predlaga nov referendum, ki se nanaša na polpreteklo zgodovino. Smešno. Ko recimo Janša v svojih govorih ali tvitih ne omenja ničesar drugega kot komunizem, UDBO, SDV, partizane, švabobrance (domobranci), povojne poboje itd., na sedanjost in prihodnost pa praktično ne pomisli in se sploh ne ukvarja z njo, se je potrebno vprašati nekaj. Zakaj potem SDS drugim kar naprej očita vračanje v preteklost (recimo proslava začetka boja proti okupatorju v Stožicah), medtem ko sam brez vključevanja polpretekle zgodovine v govore in politične predvolilne boje sploh ne more preživeti, saj je celotna stranka zgrajena na anti-komunizmu (ki ga ni več) in preteklosti (ki je že mimo), ne pa prihodnosti. Zares se vprašajte, kdo tukaj bolj potrebuje vračanje v preteklost – levica ali desnica?