Prav vsi, ki opravičujejo sodelovanje z nacističnim okupatorjem in skušajo prikazati kako so bili partizani zločinski in jim je šlo samo za pobijanje drugače mislečih (vernih) ljudi v imenu komunistične revolucije (ne odpora), začnejo dokazovanje z dogodki po 2.SV – torej z izvensodnimi povojnimi poboji 14 000 vojaško aktivnih domobrancev in okoli 1000 civilistov.
Vedno začnejo s tem. Tudi film Exodus 1945 začne od tam. Seveda ne bodo začeli leta 1942, ali pa še nekaj let prej, ko je Katoliška akcija že leta 1940 prosila boga obrambe pred brezbožnim sovjetskim komunizmom. Ne bodo začeli s tem, da se vaške straže poleti 1942 začele z blagoslovom fašistične okupacijske oblasti, da so se mesec za tem že povezali v MVAC. Mlade naivne bogaboječe fantje so lokalni župniki prestrašili do te mere, da so vzeli puške in se na strani fašistov borili proti partizanom in zaveznikom, ter s tem začeli bratomorno vojno. Ti kmečki fantje so bili žrtve slovenske RKC, ki je ljudi strašila pred brezbožnim komunizmom, a v resnici pa so je RKC pod krinko obrambe vere le obdržati svoj predvojni vpliv in moč, ki ga je do leta 1941 imela na slovenskem prostoru. Potrebno je poudariti, da niso vsi duhovniki slepo sledili navodilom RKC in nekaj jih je sodelovalo tudi s partizansko stranjo, v najboljšem primeru so bili nevtralni. Pa še nekaj, večina ljudi tisti čas je bilo vernih (več kot 90% prebivalstva) in večina partizanov je bila prav tako vernih.
Torej, vedno začnejo s povojnimi poboji in medvojnimi zločini revolucionarne strani. Vedno partizanski odpor označijo za revolucijo, saj njihova teza je, in to bodo vedno vztrajali, da se je OF in komunistom šlo vedno in le za revolucijo in prevzem oblasti. Kar seveda je do določene mere res, vendar pa mislim, da je bila revolucija drugotnega pomena, prva stvar je dejansko bil odpor proti okupatorjev. Najprej moraš zmagati. In prav je tako, bili smo na pravi strani, strani zaveznikov, zmagovalcev. Partizani so bili leta 1943 priznani kot zavezniška vojska.
Za ljudi, ki opravičujejo izdajo naroda in sodelovanje z okupatorjem, dogodki ki so pripeljali do tragičnega konca teh izdajalcev leta 1945, ne obstajajo. Ne obstajajo domobranski zločini med vojno, da so bili oboroženi in plačani s strani nacistov, da so bili pomožne policijske enote pod komando SS, ne obstaja prisega Hitlerju, ne obstaja na tisoče aretacij v kateri so sodelovali domobranci in slovenske ljudi poslali v koncentracijska taborišča – vključno z ženskami in otroki. To slednje se kar malce pozablja. To ni važno, važno je le, da so bili na koncu izvensodno pobiti in to de-facto pomeni, da so nedolžni. Vse to je namerno.
Prav tako skušajo prikazati, da so partizani oz. komunistične oblasti po vojni pobijali kar vse povprek – starčke, otroke in ženske. Kar ne drži. Ljudi so sortirali v tri skupine in ena izmed teh skupin je bila tudi, če si bil star pod 18 let, je to pomenilo, da si bil oproščen. Zato je tudi povojne poboje preživel Anton Drobnič, ker so ga komunistične oblasti izpustili.
Tito je leta 1944 in potem še enkrat v začetku 1945 dvakrat izdal amnestijo za domobrance, da če odločijo odložiti orožje, da jim bo oproščeno – seveda, pod pogojem, da nimajo krvavih rok. Domobranci so imeli vedno v planu, da se bodo proti koncu vojne obrnili proti nacistom in kot slovenska osvobodilna vojska napadli Nemce in si s tem zagotovili »pozitivno« mesto v zgodovini, ampak se to ni niti približno zgodilo. Še več, v Sloveniji so boji potekali še do 14. ali 15. maja, teden dlje od kapitulacije Tretjega rajha, ko se domobranci skupaj z nacisti umikali proti Avstriji, da bi se predali zaveznikom. No, po sporazumu na Jalti 1945 je bilo že znano, da bodo zavezniki vse kvizlinške enote vrnili nazaj – in to se je tudi zgodilo.
Kaj pa sprava? Ali je možna? Ne. No, sprava je že bila leta 1990, to je bilo najbližje, kar smo kadarkoli prišli, vendar pa so pogoje prave sprave prevzeli in diktirali prišleki iz Argentine, preživeli domobranci in njihovi potomci so se vrnili nazaj v Slovenijo in začeli z operacijo rehabilitacije domobranstva, škofa Rožmana (ki je svoje ovčice zapustil in preko podganjih proti pobegnil v ZDA) in seveda generala Rupnika. Potem je tukaj še SDS, ki na komunističnih zločinih in povojnih pobojih gradi svojo politično sliko, čeprav je njihov veliki vodja bil član ZKS, kljub temu, da je bil njegov oče domobranec. Zanimivo, koliko je bivših komunistov (konvertitov), ki pozabljajo na svojo preteklost, tudi njimi se je leta 1991 resetiral spomin, tako kot domobrancem leta 1945.
Sprave ne bo. Ker ni v interesu RKC in desni politiki. Pa je tudi ne more biti. Sprava bi bila, če bi si vsi nalili čistega vina. Medtem ko je ZZB NOB že večkrat obsodila povojne poboje in jih obžalovala, pa RKC oz. domobranska stran (Nova slovenska zaveza) nikoli ni obžalovala kolaboracije, izdaje, svojih zločinov in začetek bratomorne in državljanske vojne.
V koncentracijskih taboriščih je umrlo 26.234 Slovenk in Slovencev, skupno pa je bilo deportiranih 52.000 do 63.000 – slovenska protirevolucionarna stran je ovajala in sodelovala pri teh aretacijah. Teh žrtev jim nobeden ne očita – pa gre izključno za civiliste.
Zločini so se dogajalo na obeh straneh, to je dejstvo. Ampak medvojni zločini ene strani se ne zbrišejo, samo zato, ker so bili izvensodno pobiti! Kaj pa mislite, če bi zmagali nacisti? Povoji bi se zgodili samo drugim ljudem. Povojno obdobje v Evropi je bilo brutalno, tudi nekomunistične strani so izvajale poboje, zato ker je bilo kolektivno dogovorjeno, da se nacizem in njegove grozote nikoli ne smejo ponoviti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar