Zakaj pa ne tudi dan spomina na domobranske in nacistične civilne žrtve?

Slovenska desnica in RKC se hočejo pokloniti in rehabilitirati ljudi, ki so aktivno sodelovali z nacistično Nemčijo, ki so v imenu te ideologije pobijali in delali zločine nad lastnim narodom, ko so svoje rojake in sosede pošiljali v koncentracijska taborišča. Ti ljudje ne morejo biti rehabilitirani, nikjer v Evropi ni noben nacistični vojak bil rehabilitiran! Zavezniki (in partizani) so zmagali 2.SV in na to bi morali bi biti vsi ponosni.

Leta 1991 je slovenska emigracija v Argentini v Taboru (El fortin), glasilu Združenih slovenskih protikomunistov, objavila seznam zahtev, pogojev za to, da bi domobranska stran privolila v spravo. To glasilo je dostopno na spletu in si ga lahko preberete, čeprav je škoda časa.

V tem glasilu so zapisali pogoje za spravo, ki se je sicer že zgodila leta 1990, med nacistično kolaborantko stran ter partizani oz. komunistično stran. Ki pa tako ali tako ne obstaja več.

Slovenski delničarji, ki pod pokroviteljstvom slovenske RKC - ki tudi nosi največjo krivdo za kolaboracijo z fašisti in nacisti ter zaradi “obramb” vere v smrt poslala več mladih naivnih fantov, se seveda hoče umiti roke od tega črnega madeža - izpolnjujejo vse te pogoje za spravo, ki je nikoli ne bo.

Rupnik, škof Rožman in Rosener - sveta načistična trojica

Zakaj? Medtem ko je ZZB NOB že večkrat priznala, obžalovala in se opravičila za povojne poboje, pa se RKC oz. nasledniki izdajalcev Nova slovenska zaveza (NSZ) se nikoli niso opravičili za kolaboracijo, izdajo in začetek bratomorne vojne. To jim niti malo ne pride na misel. Oni so čisto nedolžni, nobenega zločina niso zagrešili, oni so se pač brigali zase, ko so jih partizani brez posebnega razloga, izključno v imenu revolucije in komunizma pobili – nikakor zaradi izdaje in njihovih zločinov nad slovenskim prebivalstvom v imeni nacistične ideologije in njihovega velikega vodjo.

Samo zato ker so bili izvensodno pobiti, še ne pomeni, da so bili nedolžni. Kaj res niso zgrešili nobenih pobojev in ostalih zločinov? Klavnica SV. Urh, Črna roka,… Koliko ljudi so posredno in neposredno poslali v koncentracijska taborišča? Po nekaterih podatkih je bilo v taboriščih zaprtih kar 50 000 do 60 000 Slovenk in Slovencev, veliko otrok, žensk in starejših. Umrlo jih je kar 12 000 do 26 000. Ali za te smrtne žrtve niso domobranci nič krivi? Saj so jih ovajali nacistom, sodelovali so pri aretacijah itd. Vse te žrtve lahko mirno pripišemo domobrancem, saj so sodelovali in aktivno podpirali ta režim in grozote na slovenskem.

To se pa kar pozablja? Mogoče poleg spomina na komunistične žrtve, bi lahko mirno imeli tudi dan spomina na domobranske civilne žrtve. To so popolnoma nedolžne žrtve! Ali so domobranci nedolžne žrtve? Ne, niti pod razno ne, so bili aktivni vojaški sodelavec nacistične Nemčije, bili so pomožna policijska SS enota v Sloveniji, bili so plačan in oboroženi s strani Tretjega rajha in zato si ne zaslužijo ne svojega dneva…nikjer druge po svetu se ne spominjajo nacistov ali pa da bi jih rehabilitirali, samo pri nas pa na sosedni Hrvaški se hoče to storiti!

Cerkveno-desničarji na vse pretege poizkušajo opravičiti tole sliko in dejanje! 

 Preberi še:

-  Heil Rupnik! (Mladina)

-  Slovensko domobranstvo ni prispevalo k nastanku slovenske države (Mladina)

Samo zato, ker so bil povojni pobiti, še ne pomeni, da so bili nedolžni

Prav vsi, ki opravičujejo sodelovanje z nacističnim okupatorjem in skušajo prikazati kako so bili partizani zločinski in jim je šlo samo za pobijanje drugače mislečih (vernih) ljudi v imenu komunistične revolucije (ne odpora), začnejo dokazovanje z dogodki po 2.SV – torej z izvensodnimi povojnimi poboji 14 000 vojaško aktivnih domobrancev in okoli 1000 civilistov.

Vedno začnejo s tem. Tudi film Exodus 1945 začne od tam. Seveda ne bodo začeli leta 1942, ali pa še nekaj let prej, ko je Katoliška akcija že leta 1940 prosila boga obrambe pred brezbožnim sovjetskim komunizmom. Ne bodo začeli s tem, da se vaške straže poleti 1942 začele z blagoslovom fašistične okupacijske oblasti, da so se mesec za tem že povezali v MVAC. Mlade naivne bogaboječe fantje so lokalni župniki prestrašili do te mere, da so vzeli puške in se na strani fašistov borili proti partizanom in zaveznikom, ter s tem začeli bratomorno vojno. Ti kmečki fantje so bili žrtve slovenske RKC, ki je ljudi strašila pred brezbožnim komunizmom, a v resnici pa so je RKC pod krinko obrambe vere le obdržati svoj predvojni vpliv in moč, ki ga je do leta 1941 imela na slovenskem prostoru. Potrebno je poudariti, da niso vsi duhovniki slepo sledili navodilom RKC in nekaj jih je sodelovalo tudi s partizansko stranjo, v najboljšem primeru so bili nevtralni. Pa še nekaj, večina ljudi tisti čas je bilo vernih (več kot 90% prebivalstva) in večina partizanov je bila prav tako vernih.

Torej, vedno začnejo s povojnimi poboji in medvojnimi zločini revolucionarne strani. Vedno partizanski odpor označijo za revolucijo, saj njihova teza je, in to bodo vedno vztrajali, da se je OF in komunistom šlo vedno in le za revolucijo in prevzem oblasti. Kar seveda je do določene mere res, vendar pa mislim, da je bila revolucija drugotnega pomena, prva stvar je dejansko bil odpor proti okupatorjev. Najprej moraš zmagati. In prav je tako, bili smo na pravi strani, strani zaveznikov, zmagovalcev. Partizani so bili leta 1943 priznani kot zavezniška vojska.

Za ljudi, ki opravičujejo izdajo naroda in sodelovanje z okupatorjem, dogodki ki so pripeljali do tragičnega konca teh izdajalcev leta 1945, ne obstajajo. Ne obstajajo domobranski zločini med vojno, da so bili oboroženi in plačani s strani nacistov, da so bili pomožne policijske enote pod komando SS, ne obstaja prisega Hitlerju, ne obstaja na tisoče aretacij v kateri so sodelovali domobranci in slovenske ljudi poslali v koncentracijska taborišča – vključno z ženskami in otroki. To slednje se kar malce pozablja. To ni važno, važno je le, da so bili na koncu izvensodno pobiti in to de-facto pomeni, da so nedolžni. Vse to je namerno.

Prav tako skušajo prikazati, da so partizani oz. komunistične oblasti po vojni pobijali kar vse povprek – starčke, otroke in ženske. Kar ne drži. Ljudi so sortirali v tri skupine in ena izmed teh skupin je bila tudi, če si bil star pod 18 let, je to pomenilo, da si bil oproščen. Zato je tudi povojne poboje preživel Anton Drobnič, ker so ga komunistične oblasti izpustili.

Tito je leta 1944 in potem še enkrat v začetku 1945 dvakrat izdal amnestijo za domobrance, da če odločijo odložiti orožje, da jim bo oproščeno – seveda, pod pogojem, da nimajo krvavih rok. Domobranci so imeli vedno v planu, da se bodo proti koncu vojne obrnili proti nacistom in kot slovenska osvobodilna vojska napadli Nemce in si s tem zagotovili »pozitivno« mesto v zgodovini, ampak se to ni niti približno zgodilo. Še več, v Sloveniji so boji potekali še do 14. ali 15. maja, teden dlje od kapitulacije Tretjega rajha, ko se domobranci skupaj z nacisti umikali proti Avstriji, da bi se predali zaveznikom. No, po sporazumu na Jalti 1945 je bilo že znano, da bodo zavezniki vse kvizlinške enote vrnili nazaj – in to se je tudi zgodilo.

Kaj pa sprava? Ali je možna? Ne. No, sprava je že bila leta 1990, to je bilo najbližje, kar smo kadarkoli prišli, vendar pa so pogoje prave sprave prevzeli in diktirali prišleki iz Argentine, preživeli domobranci in njihovi potomci so se vrnili nazaj v Slovenijo in začeli z operacijo rehabilitacije domobranstva, škofa Rožmana (ki je svoje ovčice zapustil in preko podganjih proti pobegnil v ZDA) in seveda generala Rupnika. Potem je tukaj še SDS, ki na komunističnih zločinih in povojnih pobojih gradi svojo politično sliko, čeprav je njihov veliki vodja bil član ZKS, kljub temu, da je bil njegov oče domobranec. Zanimivo, koliko je bivših komunistov (konvertitov), ki pozabljajo na svojo preteklost, tudi njimi se je leta 1991 resetiral spomin, tako kot domobrancem leta 1945.

Sprave ne bo. Ker ni v interesu RKC in desni politiki. Pa je tudi ne more biti. Sprava bi bila, če bi si vsi nalili čistega vina. Medtem ko je ZZB NOB že večkrat obsodila povojne poboje in jih obžalovala, pa RKC oz. domobranska stran (Nova slovenska zaveza) nikoli ni obžalovala kolaboracije, izdaje, svojih zločinov in začetek bratomorne in državljanske vojne.

V koncentracijskih taboriščih je umrlo 26.234 Slovenk in Slovencev, skupno pa je bilo deportiranih 52.000 do 63.000 – slovenska protirevolucionarna stran je ovajala in sodelovala pri teh aretacijah. Teh žrtev jim nobeden ne očita – pa gre izključno za civiliste.

Zločini so se dogajalo na obeh straneh, to je dejstvo. Ampak medvojni zločini ene strani se ne zbrišejo, samo zato, ker so bili izvensodno pobiti! Kaj pa mislite, če bi zmagali nacisti? Povoji bi se zgodili samo drugim ljudem. Povojno obdobje v Evropi je bilo brutalno, tudi nekomunistične strani so izvajale poboje, zato ker je bilo kolektivno dogovorjeno, da se nacizem in njegove grozote nikoli ne smejo ponoviti!