Samo zato, ker so bil povojni pobiti, še ne pomeni, da so bili nedolžni

Prav vsi, ki opravičujejo sodelovanje z nacističnim okupatorjem in skušajo prikazati kako so bili partizani zločinski in jim je šlo samo za pobijanje drugače mislečih (vernih) ljudi v imenu komunistične revolucije (ne odpora), začnejo dokazovanje z dogodki po 2.SV – torej z izvensodnimi povojnimi poboji 14 000 vojaško aktivnih domobrancev in okoli 1000 civilistov.

Vedno začnejo s tem. Tudi film Exodus 1945 začne od tam. Seveda ne bodo začeli leta 1942, ali pa še nekaj let prej, ko je Katoliška akcija že leta 1940 prosila boga obrambe pred brezbožnim sovjetskim komunizmom. Ne bodo začeli s tem, da se vaške straže poleti 1942 začele z blagoslovom fašistične okupacijske oblasti, da so se mesec za tem že povezali v MVAC. Mlade naivne bogaboječe fantje so lokalni župniki prestrašili do te mere, da so vzeli puške in se na strani fašistov borili proti partizanom in zaveznikom, ter s tem začeli bratomorno vojno. Ti kmečki fantje so bili žrtve slovenske RKC, ki je ljudi strašila pred brezbožnim komunizmom, a v resnici pa so je RKC pod krinko obrambe vere le obdržati svoj predvojni vpliv in moč, ki ga je do leta 1941 imela na slovenskem prostoru. Potrebno je poudariti, da niso vsi duhovniki slepo sledili navodilom RKC in nekaj jih je sodelovalo tudi s partizansko stranjo, v najboljšem primeru so bili nevtralni. Pa še nekaj, večina ljudi tisti čas je bilo vernih (več kot 90% prebivalstva) in večina partizanov je bila prav tako vernih.

Torej, vedno začnejo s povojnimi poboji in medvojnimi zločini revolucionarne strani. Vedno partizanski odpor označijo za revolucijo, saj njihova teza je, in to bodo vedno vztrajali, da se je OF in komunistom šlo vedno in le za revolucijo in prevzem oblasti. Kar seveda je do določene mere res, vendar pa mislim, da je bila revolucija drugotnega pomena, prva stvar je dejansko bil odpor proti okupatorjev. Najprej moraš zmagati. In prav je tako, bili smo na pravi strani, strani zaveznikov, zmagovalcev. Partizani so bili leta 1943 priznani kot zavezniška vojska.

Za ljudi, ki opravičujejo izdajo naroda in sodelovanje z okupatorjem, dogodki ki so pripeljali do tragičnega konca teh izdajalcev leta 1945, ne obstajajo. Ne obstajajo domobranski zločini med vojno, da so bili oboroženi in plačani s strani nacistov, da so bili pomožne policijske enote pod komando SS, ne obstaja prisega Hitlerju, ne obstaja na tisoče aretacij v kateri so sodelovali domobranci in slovenske ljudi poslali v koncentracijska taborišča – vključno z ženskami in otroki. To slednje se kar malce pozablja. To ni važno, važno je le, da so bili na koncu izvensodno pobiti in to de-facto pomeni, da so nedolžni. Vse to je namerno.

Prav tako skušajo prikazati, da so partizani oz. komunistične oblasti po vojni pobijali kar vse povprek – starčke, otroke in ženske. Kar ne drži. Ljudi so sortirali v tri skupine in ena izmed teh skupin je bila tudi, če si bil star pod 18 let, je to pomenilo, da si bil oproščen. Zato je tudi povojne poboje preživel Anton Drobnič, ker so ga komunistične oblasti izpustili.

Tito je leta 1944 in potem še enkrat v začetku 1945 dvakrat izdal amnestijo za domobrance, da če odločijo odložiti orožje, da jim bo oproščeno – seveda, pod pogojem, da nimajo krvavih rok. Domobranci so imeli vedno v planu, da se bodo proti koncu vojne obrnili proti nacistom in kot slovenska osvobodilna vojska napadli Nemce in si s tem zagotovili »pozitivno« mesto v zgodovini, ampak se to ni niti približno zgodilo. Še več, v Sloveniji so boji potekali še do 14. ali 15. maja, teden dlje od kapitulacije Tretjega rajha, ko se domobranci skupaj z nacisti umikali proti Avstriji, da bi se predali zaveznikom. No, po sporazumu na Jalti 1945 je bilo že znano, da bodo zavezniki vse kvizlinške enote vrnili nazaj – in to se je tudi zgodilo.

Kaj pa sprava? Ali je možna? Ne. No, sprava je že bila leta 1990, to je bilo najbližje, kar smo kadarkoli prišli, vendar pa so pogoje prave sprave prevzeli in diktirali prišleki iz Argentine, preživeli domobranci in njihovi potomci so se vrnili nazaj v Slovenijo in začeli z operacijo rehabilitacije domobranstva, škofa Rožmana (ki je svoje ovčice zapustil in preko podganjih proti pobegnil v ZDA) in seveda generala Rupnika. Potem je tukaj še SDS, ki na komunističnih zločinih in povojnih pobojih gradi svojo politično sliko, čeprav je njihov veliki vodja bil član ZKS, kljub temu, da je bil njegov oče domobranec. Zanimivo, koliko je bivših komunistov (konvertitov), ki pozabljajo na svojo preteklost, tudi njimi se je leta 1991 resetiral spomin, tako kot domobrancem leta 1945.

Sprave ne bo. Ker ni v interesu RKC in desni politiki. Pa je tudi ne more biti. Sprava bi bila, če bi si vsi nalili čistega vina. Medtem ko je ZZB NOB že večkrat obsodila povojne poboje in jih obžalovala, pa RKC oz. domobranska stran (Nova slovenska zaveza) nikoli ni obžalovala kolaboracije, izdaje, svojih zločinov in začetek bratomorne in državljanske vojne.

V koncentracijskih taboriščih je umrlo 26.234 Slovenk in Slovencev, skupno pa je bilo deportiranih 52.000 do 63.000 – slovenska protirevolucionarna stran je ovajala in sodelovala pri teh aretacijah. Teh žrtev jim nobeden ne očita – pa gre izključno za civiliste.

Zločini so se dogajalo na obeh straneh, to je dejstvo. Ampak medvojni zločini ene strani se ne zbrišejo, samo zato, ker so bili izvensodno pobiti! Kaj pa mislite, če bi zmagali nacisti? Povoji bi se zgodili samo drugim ljudem. Povojno obdobje v Evropi je bilo brutalno, tudi nekomunistične strani so izvajale poboje, zato ker je bilo kolektivno dogovorjeno, da se nacizem in njegove grozote nikoli ne smejo ponoviti!

Hude jame se ne more primerjati z Auschwitzom

Izjave Jožeta Dežmana je težko jemati resno, prav tako ga je težko obronavati za kredibilnega zgodovinarja, saj v svojih izjavah napihuje številke in potvarja polpreteklo zgodovino. Po želji, da bi njegove izjave zvenele čim bolj šokantne in pretresljive, se velikokrat poslužuje laži in lažnih primerjav. Tudi dejstvo, da je sedaj popolnoma podrejen RKC – predvsem pri rehabilitiranju domobrancev in upravičevanje njihovih zločinov, v prejšnjem sistemu pa je bil zagrizen član Zveze komunistov Slovenije. Podoben kaliber kot Ivan Janša torej.

Ena izmed lažnih primerjav in nelogičnih izjav je, da so po njegovi oceni izkušnje iz Hude jame povsem primerljive z koncentracijskimi taborišči Dachau in Auschwitzom. Ob enem pa si prizadeva, da bi Barbara rov preuredili v spominski muzej. Ta izjava je podobna tisti iz dokumentarca o podzemnem kompleksu (zaklonišču) v Gotenici, ki so ga pod vodstvom Mačka-Matije v strogi tajnosti začeli delati po letu 1948. Dejal je, da je objekt v Gotenici neposredno povezan s povojnimi poboji, čeprav že zdrava pamet govori, da je bil zakloniščni kompleks posledica spora Tita s Stalinom, in so se slovenski in jugoslovanski komunisti bali morebitne invazije Stalina na Jugoslavijo. Zato so tudi naredili zaklonišče oz. podzemni kompleks. Takšne ali drugačne popolnoma napačne izjave so pri njemu stalnica.

Dobro vemo, da si zagovorniki medvojnega sodelovanja RKC s fašisti in nacisti, domobrancev in njihovih zločinov (med njimi spada tudi kolaboracija z okupatorjem), prizadevajo, da bi NOB čim bolj izenačili z zločini nacistov in Hitlerja. S tem bi seveda upravičili kolaboracijo in svoje zločine, ki so bili baje potrebni v borbi proti brezbožnemu komunizmu. Več o tem si lahko preberete v seriji člankov – Operacija: Rehabilitacija domobrancev. Saj so komunisti tudi delali zločine, tako kot Hitler, ergo: ni važni na kateri strani so bili! Kar pa seveda ni res; važno je bilo, na kateri strani si bil! Ali si bil na strani zmagovitih zaveznikov ali pa na strani sil Osi. Tega pač ni mogoče izenačiti. Ni mogoče enačiti bolj domobrancev za Tretji rajh in Hitlerja, z bojem NOB na strani ZDA, VB in SZ, četudi so komunisti hkrati izvedli tudi revolucijo. A revolucije ne bi bilo, če bi zmagal Hitler, prav tako ne bi bilo povojnih pobojev, če ne bi RKC svojega zaveznika v bori za ohranitev oblasti in bogastva (takšno kot so imeli pred vojno v času Kraljevine Jugoslavije) prepoznala v fašizmu in nato še v nacizmu.

Da se vrnem k Dežmanovi izjavi. Taboriščniki v nemških in italijanskih taboriščih so trpeli več let, bili so mučeni, na njih so izvajali številne eksperimente, stradali itd. Enkrat sem poslušal izjave enega izmed slovenskih taboriščnikov v Dachauu, ki je dejal, da so nekaterim dali po malem piti slano vodo, da bi lahko videli, koliko časa bi lahko nemški vojaki zdržali na morju, če bi primorali piti slano vodo. Nekatere so vrgli v ledeno mrzlo vodo in čakali koliko časa potrebujejo, da umrejo. Nekje sem to že zapisal, nekaj stvari sem že pozabil, a dobro se spomnim, da je možakar jokal ob pripovedovanju. V teh nacističnih taboriščih so bili zaprti civilisti, popolnoma nedolžni ljudje. »Hitler je dal pobiti milijone nedolžnih ljudi, in sicer ne za vojaške ali politične namene, ampak v svoje osebno zadovoljstvo«, je zapisal nemški zgodovinar Sebastian Haffner v svoji študiji o Hitlerju. In tukaj je ena glavnih razlik med zločini Hitlerja in zločini Tita. Potrebno je poudariti, da so prav člani vaških straž, nato MVAC in zatem slovenskega domobranstva ovajali svoje rojake Gestapu, bodisi zato, ker so bili partizani, aktivisti OF, podporniki, simpatizerji, ali pe le v sorodu s partizanom, nakar so jih poslali v taborišče, kjer je umrlo okoli 12 000 Slovenk in Slovencev. Večina je bilo civilistov, zajeti partizani so bili običajno že sproti likvidirani.

V Sloveniji je bilo povojno usmrčenih 14 000 domobrancev in okoli 1000 civilistov. Domobranci niso bile popolnoma nedolžne žrtve, bili so plačanci Hitlerja, borili so se zanj in za Tretji rajh. Večina je imela krvave roke. Vedno ko to napišem, mi očitajo, da to nima nobene veze in da samo upravičujem povojne poboje. Ne! Povojni poboji so bili izvensodni, zločinski, obžalovanja vredna tragedija, ki jo je potrebno obsoditi. Hočem samo povedati, da komunisti povojni niso pobijali kar vse povprek, predvsem imam v mislih nedolžnih civilistov. Izvensodno so usmrtili aktivne vojaške sodelavce in plačance Hitlerja. Hitler pa je v svojih taboriščih pobijal predvsem nedolžne civiliste. To je eden izmed razlogov, zaradi katerih ne moremo enačiti zločine komunistov in nacistov. In prav zaradi tega ne moremo primerjati izkušnje ali celo izenačiti povojne poboje z grozotami nacističnih taborišč.

Kot sem dejal, v nacističnih taboriščih si ljudje trpeli več let, v Hudi jami pa ljudje niso niti približno tako trpeli. Vem, nekateri boste tole mojo izjavo popolnoma narobe vzeli. Da vam razložim, če ne boste prej že nehali brati in začeli pisati komentar, kako sem zaslepljen itd. Poglejte, domobranci in ustaši v Hudi jami niso bili zaprti štiri leta, v nobenem pogledu niso doživljali enake ali podobne izkušnje kot taboriščniki. Izdajalci povojni so sicer bili nekaj časa zaprti v začasnih taboriščih, ne pa v Hudi jami. Niso trpeli v Hudi jami, tam so le pustili njihova trupla. Ko so jih nesli v Barbara rov so bili že mrtvi, torej živi ljudje sploh niso dočakali Barbara rov – sploh niso imeli nobenih izkušenj z Hudo jamo, kaj šele, da bi bile (neobstoječe) izkušnje kakorkoli podobne ali primerljive z izkušnjami in grozotami v nemških nacističnih taboriščih. V nobenem primeru ali pogledu. Takšne primerjave me zelo motijo in so, kot sem že dejal, lastnost Dežmana in ostalih njemu podobnih cerkveno-desničarskih zgodovinarjev!

Vem, nekdo tega kar sem napisal niti ne bo hotel razumeti. Marsikdo mi bo marsikaj očital, ampak jaz lahko enako odgovorim tistemu, ki mi bo kaj očital. Če mi bo kdo rekel, da zagovarjal povojne poboje in da ne priznavam komunističnih žrtev (ps. žrtve in zločine priznavam, ne priznavam pa da so bile vse žrtve nedolžne), mu bom jaz odgovoril, da on ne priznava zločinov domobrancev in nacistov, ter da ne priznava žrtev nacističnih taborišč. Kaj pa je drugega kot enačenje povojnih pobojev z grozotami nacističnih taborišč? To je neprimerljivo! Kako lahko primerjaš štiriletno trpljenje in stradanje v taboriščih s povojnimi poboji vojakov, ki so trajali nekaj mesecev? Še posebej ne, če Hudo jamo, ki je služila samo kot množični grob (in ne kot zapor, in ne kot taborišče), primerjaš s taborišči. Takšne primerjave ne dovolim in lahko govorimo o drugo-razrednosti nacističnih žrtev!

Ne moti me, da bi Huda jama postal spominski muzej, motijo pa me takšne nepremišljene in žaljive izjave o ljudeh, ki so preživljali grozote nacističnih taborišč. Kakšne grozote pa so zajeti oz. vrjeni domobranci doživljali? Nekaj mesecev so bili zaprti, nato jih je posebna komisija razvrstila v tri skupine (A, B in C), nekateri so bili zato izpuščeni, drugi pa so bili usmrčeni s streli v glavo – nikjer ni bilo štiriletnega mučenja, stradanja ali eksperimentiranja na ljudeh! Kdor bo hotel bo razumel, kaj sem hotel povedati.